»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino.«

»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Je nekaj posebnega, gre za krono, največje priznanje za igralske in gledališke dosežke.«

»Najbrž je dovolj že to, da se vsaj trem, štirim posameznikom med gledalci med predstavo zgodi kaj lepega ali pa se jim porodi kakšen premislek o sebi.«

»Zanima me ne toliko konkretna vloga kot delo z ljudmi, ki nosijo v sebi strast do teatra, strast do ustvarjanja.«

»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«

»To so zgodbe, kjer ni prostora za igralski ego.«